Rožica sem bila

Rožica sem bila, rožica več nebum.
Da mi leto mine, ja več cvela nebum.

Rekla sam ti, golob: naj me ostaviti,
kaj se moja lica morajo sušiti.

Nesam ti ja, golob, tomu nikaj kriva,
nego moja majka, ka v zemlji počiva.

Da nej samo bila majku poslušala,
danes za to žalost ne bi bila znala.

Vu mojem srčecu takve su žalosti,
da ja nebrem s perom spisati zadosti.

Zato komaj čakam, lepo protuletje,
kaj me razveseli to črelno cvetje.

Rožice bum brala, na prsi metala,
kaj se bum na tebe golob, zmišljuvala.

( međimurska narodna pjesma )